Povezovanje predšolske športne vzgoje z drugimi področji

Povezovanje predšolske športne vzgoje z drugimi področji

  • 04.06.2019
  • Znano je, da se lahko proces učenja v sklopu določenega predmeta spodbudi in postane učinkovitejši, če pri tem uporabljamo vsebine drugega predmeta in to predvsem v fazah izpopolnjevanja, utrjevanja in uporabe znanja. To potrjujejo spoznanja določenih raziskav, kjer se je izkazalo, da proces učenja nekaterih teoretičnih in praktičnih vsebin drugih predmetov poteka bolj učinkovito z gibalnimi aktivnostmi kot pa z določenimi tradicionalnimi metodami.

Povezovanje področja gibanja z drugimi dejavnostmi v vrtcu je eno temeljnih načel kurikula za vrtce. Pri tem je najbolj smiselno, da otrok na svet gleda celostno. Za predšolske otroke je učenje ob aktivaciji celotnega telesa tudi najbolj naravno in učinkovito. Najbolj smiselno je povezave iskati takrat, ko gibanje telesa vključimo v druge dejavnosti tako, da je vsebinsko povezano s projektom, z njegovim osrednjim motom in sporočilom. Tako bomo dosegli, da bodo otroci sposobni večjih telesnih naporov, ne da bi sami to sploh opazili in se tega zavedali.

Eno od načel uresničevanja ciljev kurikuluma za vrtce je načelo horizontalne povezanosti:

  • Povezovanje dejavnosti različnih področij dejavnosti v vrtcu in pri tem različnih vidikov otrokovega razvoja in učenja, saj je za predšolskega otroka posebej značilno, da so soodvisni in medsebojno povezani tudi vidiki njegovega razvoja.

 

  •  Izbor tistih vsebin ter metod in načinov dela s predšolskimi otroki, ki upoštevajo specifičnosti predšolskega otroka in zato v največji meri omogočajo povezavo različnih področij dejavnosti v vrtcu (Videmšek, 2004).

Ker hočemo, da se otrok čim bolj celostno razvija, vedno bolj prihaja v ospredje potreba po medpodročnem povezovanju. Tukaj ima športna vzgoja ogromne možnosti, ki pa so še nažalost pretežno neizkoriščene. Medpodročne povezave so lahko večstranske, takrat se povezuje več področij. Udejanjanje medpodročnih povezav pri predšolskih otrocih je odvisno od učiteljevega znanja, usposobljenosti, zagona do dela in ustvarjalnosti.

Proces učenja pojmujemo v najširšem smislu kot razvojno učenje, pod katerim razumemo medsebojno zorenje in pridobivanje izkušenj. Učenje z gibanjem ni le pridobivanje gibalnih spretnosti in razvijanje gibalnih sposobnosti. V povezavi z vsemi vzgojnimi področji z gibanjem spodbujamo otrokov emocionalni, intelektualni in socialni razvoj.

Z gibalnimi dejavnostmi otrok razvija naslednje psihofizične sposobnosti in lastnosti:

  • gibalne sposobnosti: koordinacijo gibanja, ravnotežje, hitrost, moč, gibljivost, preciznost;
  • samozavedanje: pridobivanje podobe o sebi, orientacija lastnega telesa, telesna slika, telesna shema, zavedanje telesa;
  • zavedanje prostora in časa, ker je gibanje dogajanje v prostoru in času;
  • govor: razumevanje govora drugih (receptivni govor), besedno izražanje (ekspresivni govor);
  • zaznavanje oblik, gibanj, dogajanj v okolju: občutljivost za dogajanje v okolju (tudi socialnem);
  • višje spoznavne funkcije: pomnenje, predstavljanje, domišljija, mišljenje;
  • ustvarjalnost, ustvarjalna stališča;
  • čustvena in socialna prilagojenost (Drašler, Videmšek in Pišot, 2003).

 

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja