Stili vodenja

Stili vodenja

  • 28.05.2019
  • Kako vodimo uro rekreativne vadbe za otroke je zelo pomembno. Obstaja več načinov na katere lahko vodimo otroke in odločitev, katerega bomo izbrali predstavlja za vaditelja poseben izziv, saj se mora zavedati, da otroci njegovo obnašanje doživljajo popolnoma drugače kot odrasli.

Vaditelj otrokom predstavlja vzor in velikokrat se zgodi, da otroci njegov stil vodenja in obnašanja posnemajo. Ne moremo reči oziroma trditi, kateri stil vodenja je najbolj primeren za določeno skupino otrok. Izbrati moramo najbolj primernega in smiselnega v dani situaciji.

Če je vaditelj dober vodja lahko kombinira več stilov in vodstvenih prijemov pri različnih situacijah. Ni pa to nujno pravilo, saj ne zagotavlja, da bo vodja izbral pravilen stil vodenja glede na situacijo in sposobnosti vadečih.

Poznamo več stilov vodenja (Kajtna in Tušak, 2007)

  • Avtokratično vodenje – vodenje poteka na podlagi vaditeljevih želja in zamisli. Gre za ukazovalen način vodenja. Od vadečih zahteva ubogljivost in upoštevanje ukazov. Vodja sam odloča in planira dejavnosti.
  • Demokratično vodenje – vodja je neke vrste koordinator. Vadba temelji na skupinskem odločanju in planiranju dejavnosti.
  • Laissez-faire vodenje – vodje se skoraj ne vmešavajo v aktivnost članov. Dajejo samo informacije oziroma odgovore na vprašanja.
  • Ukazovalen stil vodenja (»diktator«) – vodja daje navodila, člani jih samo izvajajo.
  • Ustrežljiv stil vodenja (»varuška«) – pristop k procesu vodenja je pasiven. Vodja ne daje navodil in ukazov, kaj morajo člani početi, ne vmešava se v skupinsko dinamiko. To se največkrat pojavi takrat, ko vaditelj nimam zadostnega znanja.
  • Sodelovalen stil (»učitelj«) – kooperativen odnos med vodjo in člani. Pri pomembnih in večjih odločitvah se vodja posvetuje s svojimi člani. Zaveda pa se, da je potrebno mlajše člane še podučiti o pravilnosti odločanja.
  • Paternalist – takšen vodja ne zna zadostno uskladiti ciljev skupine, je očetovsko skrben.
  • Kompromisen/demokratičen vodja – takšen vodja je praktičen in se zanaša na že prej uveljavljena pravila. Vaditelj je dosleden in trden, a še vedno teži k pravičnemu reševanju problemov. Redko je inovativen.
  • Avtokratski/avtoriteten vodja – vodja je siguren sam vase, odločitve sprejema na podlagi lastnih izkušenj in želja. Usmerjen je predvsem v uspeh, ne sprejema kritike in ne dvomi v ustreznost njegovih odločitev.
  • Stil kontrole – vodja vseskozi v dani situaciji išče najbolj ustrezno rešitev, spodbuja odprto in odkrito soočanje, je prepričan v svoje odločitve ter dela z ljudmi in za ljudi v skupini.

Situacijsko vodenje omogoča vaditelju, da izbira način vodenja glede na situacijo v kateri se znajde. Poznamo štiri stile vodenja glede na situacijo. Razlikujemo jih glede na stopnjo direktivnosti oziroma stopnjo podpornosti, ki jo zaznamo s strani vaditelja, ko vodi vadbeno uro.

  • Direktivni stil vodenja, kjer je značilna visoka usmerjenost v nalogo. Kaže se v izrazitem učiteljevem vodenju, določanju ciljev, jasnih navodilih in doslednemu nadzorovanju izpeljave naloge. Tukaj se srečujemo z manjšo usmerjenostjo odnosa med učiteljem in vadečimi.
  • Podporni stil, je popolnoma drugačen kot direktivni stil in je visoko usmerjen v odnose oziroma podporo. Učitelj tukaj spodbuja, upošteva mnenja vadečih, upošteva predloge vadečih in njihove ideje. Učitelj tukaj upošteva učenčevo predhodno znanje.
  • Delegatski stil vodenja izraža nizko stopnjo podpornosti, saj učitelj malo spremlja učno dejavnost. Učitelj ne daje poudarka na razvoj odnosa z učenci, odgovornost za doseganje in uresničitev ciljev pa prenese na vadeče.

Vsak vaditelj bo uporabljal različne stile vodenja, katere, pa je težko reči. Vodenje mora prilagoditi dani situaciji, zato ne bo vedno enako. Pri stilu vodenja prepoznamo prevladujoč in dopolnilni stil vodenja. Prevladujoči stil je tisti, ki je vaditelju ljubši in ga uporablja večino časa, med tem ko dopolnilnega uporablja redkeje. Kombinacija obojega pa predstavlja profil stilov vodenja.

Primernost učiteljeve izbire stilov vodenja glede na njihovo oceno razvojne stopnje učencev

Razvojna stopnja: malo (pred)znanja, visoka motivacija -> stil vodenja: direktivni

Razvojna stopnja: napredek v znanju, nizka motivacija -> stil vodenja: inštruktorski

Razvojna stopnja: veliko znanja, spremenljiva motivacija -> stil vodenja: podporni

Razvojna stopnja: veliko znanja, visoka motivacija -> stil vodenja: delegatski

 

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja