V razvoju posameznika se najprej srečamo s funkcijsko igro, katera je s spoznavnega vidika najbolj preprosta vrsta igre. Funkcijska igra prevladuje v prvem letu življenja, v drugem letu pa lahko že začne upadati. Kljub temu pa naj bi se nadaljevala skozi celotno predšolsko obdobje.  

Piaet pravi, da je v prvih dveh letih otrokovega življenja je prevladujoča zaznavno-gibalna faza razvoja mišljenja, ki je tesno povezana z razvojem gibanja in zaznavanja. Otrok v funkcijski igri preizkuša svoje razvijajooče se gibalne in zaznavne funkcije poleg tega pa upravlja s predmeti in jih raziskuje, kar poimenujemo tudi kot raziskovalno igro. 

V prvi fazi, ki je faza dojenčka še ne moremo govoriti o funkcijski igri. S to se srečamo v obdobju od prvega do četrtega meseca, v drugi fazi, ko se pojavijo primarne krožne reakcije, ki kažejo na koordinacijo gledanja in prijemanja ter so vezane na lastno telo. Po četrtem mesecu so krožne reakcije vezane tudi na predmete v okolici. Tukaj opazimo preprosto prakcitiranje oziroma ritualno ponavljanje dejanj otroka. Po prvem letu otrok že zazna sredstva in jih lahko uporabi v dani situaciji ter odkriva nova sredstva. Pojavi se tretja faza funkcijske igre, ki se imenuje kombinacija s ciljem, za katero je značilno urejanje predmetov. V kasnejših fazah pa se srečamo z mentalnimi kombinacijami, pri razvoju oblik igre pa pride do prehoda na simbolno igro, ki se kaže kot reprodukcija senzomotornih shem zunaj običajnega okvirja. 

V prvem letu otrokovega življenja se pojavi dojemalna igra, ki se kaže kot sledenje navodilom. V to vrsto igre se uvršča poslušanje, opazovanje, posnemanje in branje. Tukaj otrok pridobiva nova spoznanja, ki jih povezuje z dosedanjimi informacijami. Razvija se govorno razumevanje in izražanje.

Do drugega leta starosti prevladuje pri otroku samostojna oziroma individualna igra, saj je zanj igra v dvoje preveč kompleksna. Poleg individualne igre srečamo tudi opazovalno obliko igre, kjer otrok opazuje druge otroke pri igri. 

Med drugim in tretjim letom prevladuje vzporedna igra, ko se vsak otrok igra zase in drug ob drugem. Pri tem se velikokrat srečamo z grabljenjem igrač drugih otrok. Pogosto opazimo tudi brcanje, vlečenje za lase, pretep in podobno, otroci se pa tudi hitro spoprijateljijo. Glede na to, da je simbolna igra pred drugim in tretjim letom malčkovega življenja precej redka, razni avtorji ugotavljajo, da v malčkovi samostojni in interaktivni igri prevladuje govor, vezan na realni kontekst, bolj redek pa je na praktično situacijo vezan simbolno transformiran govor. 

V tretjem letu življenja opažamo tudi ustvarjalno igro, katera vključuje grajenje, risanje, pisanje, obdelovanje različnih materialov, pripovedovanje, sestavljanje, petje in ostalo. 

Starejši je otrok, večji je premik od samostojne igre k skupni igri in nato sodelovalni igri. 

Med drugim in petim letom pri otroku opazimo hiter razvoj mišljenja in socialne komponente, katera pomeni otrokovo zavedanje in razumevanje njegovih lastnih miselnih procesov in miselnih procesov drugih. 

V obdobju zgodnjega otroštva se otroci še prav tako igrajo funkcijsko, njihovi gibi pa so grobi in razviti do te stopnje, da otroku omogočajo bolj usklajeno tekanje, skakanje, metanje, poskakovanje in lovljenje. 

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja