Športne igre

V sklopu projekta Veter v laseh – s športom proti zasvojenosti smo pripravili nabor kar 100-ih športnih iger, s katerimi želimo najmlajše in tudi njihove starše spodbuditi k aktivnemu preživljanju prostega časa. Igre smo razdelili v tri večje kategorije: elementarne, štafetne in igre za sprostitev.

Športne igre

Elementarne igre

Vadečim razložimo in pokažemo, katere črte so del rokometnega igrišča in omejimo gibanje med lovljenjem samo po omenjenih črtah. Postopoma uvedemo več lovcev in spremenimo načine gibanja: tek, tek vzvratno, sonožni poskoki, prisunski koraki, poskoki po eni nogi.

Vadeče razvrstimo po igralni površini, ki jo lahko omejimo samo na polovico igrišča, po potrebi prepovemo gibanje v vratarjevem prostoru, da dobijo začetniki občutek za vratarjev prostor. Eden je lovec, ostali bežijo, vsak s svojo žogo, ki jo v rokah pravilno drži, kdor je ujet obstane, vadeči ga rešijo, tako da si z njim izmenjajo žogo.

Vadeče razdelimo v dve skupini, igrišče pa na dve enaki igralni polji. Vsaka skupina igra v svojem polju. Polovico vadečih v vsakem igralnem polju ima žogo, druga polovica pa ne. Eden od igralcev brez žoge je lovec, drugi so bežeči. Bežeči se reši tako, da dobi žogo, ki mu jo soigralec preda iz roke v roko (ne poda). Lovec, ki ga označimo z markirano majico (tako da si jo zatakne za pas), lovi igralce brez žoge. Ko ulovi bežečega, zamenjata vlogi. Lahko določimo tudi več lovcev.

Vadeče razporedimo v kolono med vratarjeva prostora. Vse žoge položimo v en vratarjev prostor, vadeči pa morajo kot po tekočem traku spraviti vse žoge iz enega v drug vratarjev prostor, si pri tem izmenjevati žoge in paziti na pravilno tehniko rokovanja. Igro ponovimo dvakrat.

Vadeči se razdelijo v pare in se primejo za roke. Določimo par, ki prvi začne loviti. Tisti par, ki se ga loveči par dotakne, ali pa tisti, ki se pri begu spusti, lovi naslednji.

Vadeči položijo vsak svojo žogo na tla in prosto tečejo po telovadnici. Na znak poskušajo čim hitreje pobrati najbližjo žogo z obema rokama in tečejo naprej po telovadnici z žogo v rokah. Na znak jo zopet položijo (ne vržejo) na tla in tečejo naprej. Pri tem lahko spreminjamo način teka: izmenično skačejo po eni nogi, sonožno, tečejo s prisunskimi koraki, tečejo vzvratno, hodijo čepe. Vsako gibanje tudi sami demonstriramo.

Vadeči kotalijo žogo po igralni površini. Ko zakličemo določeno številko, morajo vadeči čim prej pravilno pobrati svojo žogo in se postaviti v omenjeno številčno formacijo (npr.trojke, četvorke, peterke...). Igro dadgradimo tako, da zakličemo ime določene barve, vadeči pa morajo čim prej pravilno pobrati svojo žogo in se dotakniti črte imenovane barve na igralni površini.

Gol predstavljata dve blazini ali dva vratarjeva prostora. Vadeče razdelimo v dve številčno enaki skupini in jim razložimo, da je cilj igre položiti žogo na nasprotnikovo blazino ali v vratarjev prostor. Pred začetkom jih opozorimo, da naj bodo previdni pri oviranju nasprotnikov. S to igro bomo najmlajše najlažje seznanili s smislom igre dati gol in obraniti svojega.

Vsak vadeči ima svojo žogo. Postavijo se za prečno črto in so s hrbtom obrnjeni proti igrišču. Žoge položijo na nasprotno polovico igrišča, vaditelj pa vsakič izloči eno žogo iz igre. Na znak stečejo na drugo polovico igrišča in poberejo žoge, kdor ostane brez žoge, izpade iz igre. Tisti, ki na koncu ostane, je zmagovalec.

Določimo igralni prostor in lovca. Bežeči je igralec, ki ima v rokah žogo. Svoje vloge se znebi na ta način, da preda žogo enemu od soigralcev, ki s tem postane lovljeni. Žoge igralci ne smejo metati, temveč samo predajati iz rok v roke. Če lovcu uspe uloviti ubežnika, mu mora ta izročiti žogo in zamenjata vlogi.

Vadeči ostanejo v parih, eden od para vodi žogo v hoji, drugi mu sledi kot njegova senca. Igro lahko nadgradimo, tako da hojo zamenjamo z drugimi oblikami gibanja: hoja bočno, hoja vzvratno, poskoki po eni nogi, ...

Omejimo prostor samo na polovico rokometnega igrišča. Vadeči vodijo žogo v hoji, ko vaditelj zakliče določeno ime, vadeči primejo žoge in začnejo bežati, imenovani igralec pa jih lovi. Na voljo ima pol minute, kdor je ujet, se ustavi in vodi žogo na mestu. Po preteku časa preštejemo ulovljene in začnemo od začetka. Kdor v določenem času ulovi več vadečih, je zmagovalec.

Vadeči se razporedijo po igrišču. Določimo dva vadeča, ki predstavljata začetna člena verige in na znak začneta loviti ostale po igrišču. Vsak, ki ga ulovita, se prime za roke in skupaj lovijo naprej. Veriga mora vseskozi ostati sklenjena. Če nekoga lovci ulovijo, pred tem pa se veriga razklene, vadeči ni ulovljen. Zmaga tista veriga, ki ima več členov. Po končani igri zamenjamo začetna člena, ki lovita naprej.

Vadeči se razdelijo v štiri skupine in vsaka ima svoje ime, ki naj predstavlja določeno vrsto ptic (lastovke, račke, orli, sove, ...). Vsaka je v enem kotu telovadnice, kjer je postavljena tudi po ena blazina, gnezdo, vsak vadeči ima svojo žogo. Ko pokličemo dve izmed skupin, ti dve zamenjata svoji gnezdi. Pri menjavi mora vsak voditi žogo do novega doma. Če mu uide, mora ponjo in jo vodi naprej z mesta, kjer mu je ušla.

Vadeči se prosto razporedijo po igralni površini v parih. Vsak par ima eno žogo, ki jo vodi eden od para. Drugi si poskuša žogo priboriti z gibanjem okrog partnerja in z izbijanjem žoge, pri čemer se partnerja ne sme dotakniti. Tisti, ki vodi žogo, pa skuša to preprečiti, tako da jo zakriva s telesom in se umika po igrišču. Ko vadečemu brez žoge le-to uspe dobiti, začne z vodenjem on, tisti, ki jo je izgubil, pa si jo skuša priboriti nazaj. Partnerja zamenjata vlogi tudi v primeru, če žoga uide tistemu, ki jo je vodil.

Eden izmed vadečih je "črni mož" in stoji na drugi strani igralnega prostora kot ostali igralci. Vsak vadeči ima svojo žogo. "Črni mož" vpraša: "Kdo se boji črnega moža?" Takrat stečejo drug proti drugemu in v teku vodijo žogo. Tisti, katerega ujame, ali tisti, kateremu uide žoga, se mu priključi in skupaj lovita naprej. Zadnji neulovljeni vadeči je zmagovalec in postane naslednjo igro "črni mož".

Določimo vadečega, ki začne loviti. Vadeči se lovijo po celi igralni površini, pri čemer vodijo vsak svojo žogo. Tistega, ki ga lovec ulovi, z njim zamenja vlogi. Igro nadgradimo, tako da zmanjšamo igralno površino in povečamo število lovcev.

Med vadečimi izberemo Gargamela, čigar naloga je poloviti čimveč smrkcev. Ulovljeni smrkec počepne, reši ga lahko drugi neulovljeni smrkec tako, da ga poboža po glavi. Po določenem časovnem obdobju zamenjamo Gargamela.

Vadeče razporedimo v čimbolj enakovredni skupini, prvi skupini dodelimo nalogo postavljanja stožcev, drugi skupini pa podiranja stožcev. Po določenem času igro zaustavimo ter preštejemo število pokončnih in ležečih stožcev, da vidimo katera skupina je zmagala.

Stojimo na sredini kroga, ki ga tvorijo vsi vadeči. Roke imajo spuščene ob telesu in jih smejo dvigniti šele, ko jim podamo žogo. Če le nakažemo, da bomo podali in vadeči dvigne roke, mora loviti naslednjič v počepu (lahko si izmislimo drugo kazen: tek okoli skupine, plosk pred lovljenjem ipd.). Ko žogo naslednjič ulovi, ne da bi mu padla na tla, lahko zopet lovi v prvotnem položaju. Če pa žoge ne ulovi, ima še eno kazen. Vadeči nam vračajo žogo s podajo z obema rokama iznad glave, predvsem pa smo pozorni, da vadeči žogo pravilno lovijo.

Vadeči so razporejeni v kolone po pet vadečih in držijo drug drugega za pas. Pred kolono se nahaja lovec, ki skuša uloviti zadnjega v koloni. Prvi igralec v koloni odroči roke in poizkuša preprečiti lovcu, da pride mimo kolone. Ko lovcu uspe doseči cilj, izberemo novega lovca.

Vadeče razdelimo v skupine po 7 ali 8. 6 (7) jih tvori krog, ki ga zarišemo s kredo ali pa si pomagamo s črtami na igrišču. V sredini kroga je vadeči (tiger). Vadeči zunaj si podajajo žogo, ki jo skuša igralec v krogu ujeti (če ima težave, lahko določimo pravilo, da se žoge samo dotakne). Če mu to uspe, ga zamenja igralec, ki je slabo podal. Tudi slaba in netočna podaja daleč preko kroga se kaznuje, tako da podajalec zamenja tigra. Igro lahko nadgradimo, tako da določimo več tigrov ali pa prepovemo podajati igralcu, od katerega je bila žoga podana, ali igralcu, ki stoji poleg podajalca.

Vadeče razdelimo v skupine po štiri (lahko tudi po pet, odvisno od števila vadečih). Vsaka ima eno žogo. Vsakemu v skupini določimo številko od 1 do 4. Učenci se gibljejo po prostoru in si podajajo žogo s komolčno podajo v zaporedju: 1. poda 2., 2. poda 3., 3. poda 4. in 4. poda 1.. Vadeče opozorimo na dosledno upoštevanje zaporedja podaj, da ne bi prišlo do zmešnjave.

Enega vadečega določimo za prvega stražarja (vratarja), ki skuša obraniti grad pred streli igralcev. Grad predstavlja stožec. Vadeči stojijo v krogu okoli gradu (premer kroga je 8 do 10 metrov), si podajajo žogo ter skušajo ustvariti priložnost, da bi z žogo zadeli grad (stožec) Glej skico št. 4. Stražar se mora hitro pomikati okoli gradu in skuša z vsemi deli telesa preprečiti, da bi sovražnik zadel varovano premoženje. Tisti igralec, ki zadane grad (podre stožec), zamenja stražarja.

Vadeče v krogu razdelimo v dve skupini, A in B, tako da stojijo A, B, A, B, ... Skupini si čim hitreje podajata žogo od vadečega do vadečega svoje skupine v krogu. Žogi sta na začetku na nasprotni strani kroga. Ena je pri igralcu A, druga pri igralcu B. Na znak začnejo podajati vsi v isto smer in po vrsti, ne smemo spustiti igralca svoje skupine v krogu. Zmaga skupina, ki v krajšem času poda žogo okoli kroga do učenca, ki je začel podajati. Kdor žoge ne ulovi, jo gre iskat, se vrne na svoje mesto in poda naprej.

Igralni prostor razdelimo na dve enaki polovici, igralce pa v dve skupini. Na vsaki polovici razvrstimo poljubno število cvetov kegljev. Vsaka skupina ima na razpolago pet rokometnih žog. Vadeči skušajo z njimi podreti keglje, vendar ne smejo prestopiti črte, ki loči polja med seboj. Igralci druge skupine preprečujejo zadevanje, hkrati pa tudi sami poskušajo podirati nasprotnikove keglje. Keglje lahko podiramo samo s tehniko komolčne podaje oz. komolčnega meta. Zmaga skupina, ki podre nasprotnikom vse cvetove.

Določimo igralni prostor, ki naj ne bo prevelik. Pri igri potrebujemo pol manj žog, kot je vadečih. Vadeči se obstreljujejo med seboj s podajo iz zapestja (ne močno), zadetek velja, samo če vadečega zadenemo od pasu navzdol. Igralec, ki je zadet, mora zapustiti igralni prostori in čakati znak učitelja, da lahko ponovno vstopi v igro; znak da učitelj, ko so trije ali štirje učenci zadeti. Vsakdo, ki si žogo pribori, lahko strelja.

Eden izmed igralcev si okoli pasu priveže kolebnico in je zmajček – lovec. Vsi ostali bežijo. Ko ujame prvega, se primeta za roki, drugi ujeti se prime z njim za drugo roko, vsi ostali ulovljeni pa se primejo zadaj za kolebnico – za zmajev rep. Zmaga tisti, ki ni bil ujet in postane zmajček.

Vadeče razdelimo v dve skupini. Določimo lovca, ki lovi vadeče, ki se rešijo, tako da jim soigralec žogo poda. Ko lovec nekoga ulovi, ga ta zamenja. Igro lahko modificiramo, tako da določimo več lovcev in dodamo več žog. Opozorimo vadeče, naj pazijo na zaletavanje.

Določimo igralno polje ter dva lovca (vsi ostali so zajci), ki si podajata žogo med seboj in poizkušata bežeče zajce zadeti. Zadeti zajec postane lovec in pomaga pri "odstreljevanju" ostalih. Igra traja, dokler ne ostane samo en zajec, ki je zmagovalec. Lovce opozorimo, da lahko zajčke ciljajo samo z rahlimi soročnimi meti pod višino pasu.

Vadeče razdelimo v dve enaki skupini. Na sredino igralnega prostora postavimo dve klopi. Nanje položimo več različnih žog: težke, velike, majhne (ali razne predmete). Igralci obeh skupin so vsak v svojem polju za črto, ki je od sredine oddaljena pet metrov. Vsak učenec ima svojo žogo. Učenci na znak vadečega poskušajo s te razdalje zadeti žoge, ki so postavljene na klopi. Za nadaljnje zbijanje žog uporabljajo žoge, ki padejo na njihovo stran igralnega polja. Zmaga ekipa, ki s klopi zbije več žog.

Razdelimo vadeče v dve številčno enaki skupini in določimo igralni prostor. Ena od skupin predstavlja miške in si za pas na hrbtni strani zatakne repke (markirno majico), druga skupina predstavlja mačke, ki se postavijo na drugi konec igralnega prostora kot miške. Na znak vaditelja začnejo mačke loviti miške, tako da jim poskušajo izvleči repke (markirne majice). Ko jim to uspe, zamenjajo vloge. Igro lahko popestrimo, tako da skupini med seboj tekmujeta, katera bo hitreje polovila mišje repke, vaditelj meri čas.

Vadeče razdelimo v več skupin po štiri (glede na število prisotnih lahko tudi kakšno skupino po pet). V vsaki skupini določimo pepčka. Drugi igralci se postavijo v določeno formacijo (krog ali trikotnik) na primerni medsebojni razdalji, ki je ne smejo povečevati. Njihova naloga je, da si skušajo varno podajati žogo, tako da se je pepček ne more dotakniti. Ta pa skuša z izvajanjem različnih aktivnosti zmesti podajalca in se dotakniti žoge ter se tako rešiti svoje vloge. Podajalec, ki je naredil napako, na sredini zamenja pepčka.

Vadeče razdelimo v dve skupini, vsaka igra v svojem polju odbojkarskega igrišča (če na igralni površini ni narisanih črt za odbojko, določimo druge črte). Žogo si podajajo z igralcem, ki stoji izven polja na nasprotni strani ("konzul"), in poskušajo zadeti nasprotnike s tehniko dolge podaje iznad glave s tal. Najbolj primerna je mehka žoga rokometne velikosti (lahko uporabimo tudi žogo za odbojko). Poseben poudarek je na pravilni tehniki metov in podaj. Preden začnemo z igro med dvema ognjema, naj si vadeči med tekom ogrejejo ramena, komolce in zapestja.

Vadeči so v parih obrnjeni eden proti drugemu in vsak ima svojo žogo. Eden je ogledalo in ponavlja za drugim v paru. Pri vodenju ta spreminja smer gibanja, roko, s katero vodi žogo, hitrost in ritem gibanja. Vlogi čez čas zamenjata.

Vadeče razdelimo v skupine po šest. Ena trojka je v obrambi, in skuša obraniti grad pred streli napadalcev s kritjem in spremljanjem. Grad predstavlja stožec. Napadalci se gibljejo v določenem prostoru okoli gradu (lahko sami zarišemo krog s premerom štirih do petih metrov ali pa uporabimo črte, ki so že zarisane na igralni površini), si podajajo žogo ter skušajo ustvariti priložnost, da bi z žogo zadeli grad (stožec). Po zadetku ali po izgubljeni žogi vloge zamenjamo. Poudarek je na odkrivanju napadalcev s spremembo smeri proti in vstran od žoge.

Vadeče razdelimo v trojke in znotraj njih razdelimo vloge, tako da je eden lovec, drugi vrabec in tretji komar. Nato se člani trojke prosto in v večjih razmakih razporedijo po prostoru. Na znak začne lovec loviti vrabca, vrabec komarja, komar pa lovca, tako vsakdo od njih lovi, lahko pa je tudi ujet. Lovljenje poteka za vse trojke istočasno, prosto v omejenem prostoru, pri čemer druga drugi predstavljajo žive ovire. Kdor v trojki prvi ujame svojo žrtev, je zmagovalec skupinice. V naslednjih ponovitvah vloge vadečih znotraj trojke zamenjamo in med seboj tekmujejo, kdo bo večkrat zmagal. Opozorimo vadeče, naj bodo pozorni na ostale in naj pazijo na zaletavanje. Kot nadgradnjo igre lahko spreminjamo načine gibanja ali vadečim dodamo vodenje žog.

Določimo igralni prostor, na katerega razvrstimo različna orodja (nizko in visoko gred, blazine, švedsko klop itd.). Vadeči tečejo prosto po igralnem prostoru. Občasno izgovarjamo besede "letalo, poplave, potres, požar". Ko izgovorimo besedo letalo, se morajo vadeči čim hitreje uleči na tla. Ko izgovorimo besedo poplava, se morajo vsi povzpeti na eno izmed orodij, ko izgovorimo besedo potres, se morajo vadeči postaviti ob steno, in ko zakličemo besedo požar, morajo čim prej v določen prostor na igrišču. Igro nadgradimo, tako da izvajamo gibanja z vodenjem žoge.

Vsi učenci se postavijo v krog, učitelj je na sredini kroga in vrže žogo visoko v zrak ter zakriči ime enega od učencev. Ta učenec mora žogo ujeti, medtem pa se morajo drugi razbežati. Ko učenec žogo ujame, zavpije »stop«. Takrat se morajo vsi, ki bežijo, zaustaviti in obstati na mestu. Učenec z mesta z žogo poskuša enega od njih zadeti in kdor je zadet, dobi kazensko točko. Igro ponovimo večkrat, zmaga tisti, ki ima največ kazenskih točk.

Igra se igra med dvema ekipama, ekipi naj izbereta gibalno najšibkejša učenca. Igra se na odbojkarskem igrišču, v igro so vključeni vsi vadeči. V enem polju igrišča so igralci ene ekipe, v drugem polju so igralci druge ekipe. Zunaj polj sta le dva posameznika, od vsake ekipe eden. Posameznik, ki je zunaj polja, mora biti na nasprotnikovi polovici, njegova naloga je, da vrača žoge, ki preletijo polje. Igralci obeh ekip se med seboj zbijaj. Tisti, ki je zbit, mora zapustiti svoje polje in lahko nasprotnike zbija z avt linije na nasprotnikovi polovici. Če igralec žogo ulovi, lahko nadaljuje z igro v polju. Zunanji igralci lahko zbijajo z obeh stranskih linij in z zadnje linije. Ekipi morata biti enakoštevilčni, če je v ekipi en igralec manj, je lahko določen igralec dvakrat zbit. Zmaga tista ekipa, ki zbije vse nasprotnikove igralce iz polja

Čez pol igrišča napnemo vrvico v višini dveh metrov. Na eno polovico igrišča poljubno razporedimo obroče različnih velikosti, na drugi polovici igrišča so vadeči razporejeni v tri skupine (tri kolone po pet). Vsak ima na voljo en met izza črte, ki jo določi učitelj. Žogo soročno vrže čez vrvico in poskuša zadeti enega izmed obročev. Za zadetek v večji obroč dobi skupina eno točko, v manjši obroč pa dve točki. Na koncu seštejemo točke in razglasimo zmagovalca. Igro lahko ponovimo večkrat, tako da skupine med seboj zamenjajo mesta.

Na igrišču sta dve enakoštevilni ekipi, vadeči so med seboj pomešani in razporejeni po celotnem prostoru in stojijo vedno na istem mestu. Igralci ekip se med seboj ločijo z markirkami. Učitelj po žrebu dodeli žogo eni ekipi (enemu igralcu). Ta mora žogo vreči svojemu soigralcu, tako da si najprej ogleda prostor in nato žogo miže brcne/zakotali do svojega soigralca. Če žoga pride do soigralca in jo ta zaustavi z roko/nogo, ekipa dobi točko, v nasprotnem primeru točke ne dobi nobena ekipa, žoga pa je dodeljena igralcu nasprotnikov. Žoga je lahko podana istemu igralcu šele, ko so žogo dobili že vsi igralci v ekipi. Zmaga ekipa, ki prva doseže deset točk.

Stožce razporedimo v vrsto po sredini, vzdolž telovadnice, med njimi pa naj bodo trije metri razmaha. Vadeče razdelimo na dve enakovredni skupini. Ena skupina učencev stopi med stožce, učenci druge skupine pa vzamejo vsak svojo mehko žogo in se postavijo na označeno črto, tri metre oddaljeno od stožcev. Učenci brez žoge so v vlogi vratarjev, učenci z žogo pa so izvajalci prostega strela. Vsak izvajalec mora imeti svojega vratarja (par). Ob učiteljevem znaku morajo napadalci izvesti prosti strel in poskušati žogo spraviti na drugo stran igrišča, vratarji pa poskušajo strel ubraniti. Strel je lahko izveden z roko (rokomet) ali z nogo (nogomet). Nato učitelj prešteje število zadetkov, v naslednjem poskusu pa se vloge zamenjajo. Zmaga ekipa, ki je dosegla več zadetkov. Vloge se lahko zamenjajo večkrat (do pet zmag), tudi nasprotniki lahko zamenjajo svoje partnerje.

Dva vadeča sta lovca, ki z žogama zbijata svoje sošolce, ostali so zajci. Lovca lahko naredita največ tri korake, nato morata žogo vreči ali podati drug drugemu. Vsak, ki je zbit, se pridruži lovcem in tudi sam postane lovec. Preostali učenci se lahko rešijo, če žogo ulovijo, tudi oni pa lahko z žogo naredijo le 3 korake. Če z ulovljeno žogo dosežejo koš, so vsi novonastali lovci »rešeni«. Zajci si žogo lahko med seboj podajajo, lovci pa jo prestrezajo. Igre je konec, ko lovci zbijejo vse zajce. Velikost igralnega prostora je odvisna od števila vadečih in števila košev.

Igrišče razdelimo na tri dele. Črni mož vodi žogo v srednji tretjini igrišča. Drugi vadeči se nahajajo v prvi ali tretji tretjini. Na znak morajo igralci priti na nasprotno polje, tako da tečejo čez polje, v katerem je črni mož. Črni mož jih lovi, tako da vanje meče žogo. Kogar se žoga dotakne, ko je v polju črnega moža, pomaga črnemu možu loviti. Žoga se lahko dotakne tudi več otrok hkrati, saj se od njih lahko odbije. Vsak, ki se pridruži črnemu možu, igro nadaljuje z žogo. Če se žoga dotakne otroka, ki je že pritekel v nasprotno polje, to ne velja oziroma se ne pridruži črnemu možu. Igra se konča, ko so zbiti vsi vadeči.

Izštejemo dva otroka. Drugi se primejo za roke in stojijo v krogu. Izžrebanemu paru zavežemo oči. Eden od njiju je mačka, drugi miška. Oba zavrtimo v krogu, nato pa mačka začne loviti miš tako, da sprašuje: »Miška, kje si?« Miška pa odgovori: »Tu sem!« Miška se trudi, da je mačka ne bi ujela. Tako slepa miš in mačka tavata, dokler se ne zaletita druga v drugo. V naslednji igri sta naslednja otroka mačka in miš.

Dva otroka raztegneta elastiko in jo tako držita na gležnjih. Dobimo pravokotnik. V nadaljevanju elastiko dvignemo, če je stopnja uspešno opravljena. Tretji skače in govori: 'Usa, usa, usasa, pipi duga čarapa.' Skače po naslednjem zaporedju:
1. Elastika med nogama.
2. Preskok na drug del. Elastika med nogama.
3. Zopet na levi del.
4. Skok na desni del.
5. Z vsako nogo na en del elastike.
6. Obrneš noge. Vsaka noga na delu elastike.
7. Skočiš narazen. Elastika je med nogama.
8. Zaviješ elastiko z nogama.
9. Seskočiš na desno stran.

Dva otroka držita elastiko tako, da na sredini dobita križ. Potem izgovorita besede: ,Šlip, šlap, šlop' in pri tem zamahneta z rokama na vse strani tako, da prepletata elastiko v zamotano strukturo. To morajo ostali otroci preplezati, ne da bi se dotaknili elastike, sicer izpadejo iz nadaljnje igre. Tisti, ki ostane v igri do konca, zmaga.

Vsak otrok dobi svoj obroč, ki predstavlja njegovo gnezdo. N začetku so vsi otroci v svojem gnezdu, ko pa učiteljica reče: »Ptički letajo!« otroci zapustijo gnezda in letajo po prostoru. Med tem učiteljica vzame eno gnezdo. Ko reče: »Ptički v gnezda!« vsak otrok steče v najbližje gnezdo. Najpočasnejši ostane brez njega in je iz igre izključen. Kdor do zadnjega ne izgubi gnezda, je zmagovalec.

Naredimo kolone otroke s po 7 člani. Otroci stojijo tesno drug za drugimv razkoračeni stoji. Na znak se prvi otrok obrne in se splazi pod nogami svojih prijateljev. Ko konča, se postavi razkoračeno na koncu vrste. Lahko nadaljujemo tudi gibanje pod nogami z eno žogo, dvema žogama, kotaljenjem žog.

Žogi naj bosta dovolj veliki, da ju je mogoče prijeti z nogami. Igralci so razdeljeni v dve skupini, vsaka dobi eno žogo. Igralci si jo morajo podajati tako, da jo primejo s stopali, pri čemer pa ne sme pasti na tla. Če se to po nesreči vendarle zgodi, mora žoga spet na začetek skupine. Zmaga skupina, ki žogo hitreje poda do zadnjega igralca.

Igralci si narišejo kroge – gnezda, v katerih so kot zajci varni. Eden izmed igralcev – zajcev mora ostati brez gnezda in na določen znak se za njim zapodi lovec. Zajec beži in ko je v nevarnosti ali ko je upehan, skoči v bližnje gnezdo. S tem prežene zajca, ki je bil tam dotlej, ta se mora hitro pognati in bežati pred lovcem. Ko lovec ujame zajca, se vlogi zamenjata.

Dva igralca raztegneta elastiko, da dobita pravokotnik. Enako kot pri prejšnji igri. Igralec 3x skoči na prvo elastiko, 3x med obema elastikama in 3x na drugo. Sledi obrat. Elastika ostane med nogama in spet naredi 3 poskoke, nato 3x skoči v sredino in 3x na prvi elastiki. S tem je prva stopnja opravljena in gre na višjo stopnjo. Če se zmoti, ga zamenja drug igralec.

V vsakem kotu igrišča določimo prostor eni vrsti zelenjave (npr. fižolu, čebuli, korenju in krompirju). Učence razdelimo na štiri skupine, vsaka nosi svoje zelenjavno ime. Na sredino igrišča narišemo krog (jušni lonec).Kuhar se postavi na sredino kroga in pokliče vsako zelenjavo posebej. Poklicani učenci se postavijo na obod kroga. Na klic: “Juha vre!” začnejo poskakovati na mestu, na klic: “Juha se smodi!” pa kuhar začne loviti učence, ki se morajo čim hitreje rešiti v svojo bazo. Ujeti učenci gredo v jušni lonec in pomagajo v naslednji igri loviti. Igra traja, dokler niso vsi ujeti.

Štafetne igre

Vadeče razdelimo v enakovredne ekipe. V vsaki ekipi naj ne bo več kot pet vadečih. Vsaka ekipa si izbere svoje ime, pripravimo tabelo, na kateri bomo spremljali rezultate. Zmagovalna skupina je tista, ki ji uspe najhitreje opraviti nalogo in naj bo nagrajena z največ točkami. Pomembno je, da je tudi ekipa, ki je v določeni igri zadnja, nagrajena vsaj z eno točko. Vadeče opozorimo, da naj bodo pozorni na pravilno izvajanje nalog. Pred vsako igro nalogo najprej razložimo, jo demonstriramo, potem jo vadeči izvedejo počasi in šele nato v tekmovalni hitrosti.

Pripomočki: lopar za badminton – za vsako skupino, napihnjen balonček (za vsakega igralca), vedro – za vsako skupino

Ob brezvetrnih dnevih se je to igrico najbolje igrati. Vedra so postavljena na ciljno črto. Cilj tekmovanja je z loparjem odbijati balonček naprej in ga na cilju z zadnjim udarcem poslati v vedro. Če balonček spotoma pade na tla, mora tekmovalec nazaj na štart in začeti znova. Igro igrajo skupine ena proti drugi štafetno. Zmaga skupina, katere igralci so prvi spravili vsak svoj balonček v vedro in se postavili v zravnano kolono.

Vse ekipe se postavijo v kolone in stojijo za prečno črto rokometnega igrišča. Na znak vaditelja prvi iz kolone vodi žogo do stožca, ki je od prečne črte oddaljen 15–20 metrov, okoli njega in nazaj do kolone, kjer preda žogo naslednjemu igralcu njegove ekipe. Igra je končana, ko vadeči, ki je z vodenjem začel, dvigne žogo nad glavo.

Je zelo podobna prvi, s to razliko, da vadeči žogo do stožca kotalijo, jo pri stožcu pravilno poberejo, vodijo okoli stožca in nazaj do kolone, kjer jo predajo naslednjemu.

Vadeči vodijo žogo med stožci, ki jih postavimo med prečno črto in zadnjim stožcem na razdalji treh metrov.

Vsaka ekipa ima tri žoge, ki ležijo ob prvem v koloni. Na razdalji 5, 10 in 15 metrov postavimo obroče s premerom 0,5 metra. Na znak prime prvi v koloni žogo in jo prenese čim hitreje v prvi obroč, se vrne po drugo žogo, ki jo prenese v drugi obroč, in nato še po tretjo, ki jo prenese v tretji obroč (žoga mora obležati v obroču). Ko je zadnja žoga položena v obroč, steče do naslednjega soigralca za prečno črto, se ga dotakne in se vrne na začelje kolone. Naslednji igralec prenese žoge nazaj za črto (po eno). Zmaga ekipa, ki prej opravi nalogo.

Je zelo podobna četrti, s to razliko, da vadeči, namesto da žoge nosijo, jih vodijo.

Vadeči stojijo v kolonah. Prvi ima žogo, ki jo drži z obema rokama nad glavo. Na znak si vadeči začnejo predajati žogo nad glavo do zadnjega v koloni, ki z žogo teče na začetek kolone in začne predajati žogo nad glavo. Igra je končana, ko pride vadeči, ki je igro začel, drugič na začetek kolone.

Je zelo podobna šesti, le da vadeči žogo namesto nad glavo predajajo med nogami.

Združimo pravila prejšnjih dveh, tako da vadeči predajajo žogo nad glavo nazaj, od tam pa med nogami zopet do prvega v koloni. Zmaga skupina, ki prej prenese žogo trikrat okoli.

Vadeči ostanejo razdeljeni v istih skupinah. V kolonah tečejo po igrišču, razmak med njimi naj bo trideset do petdeset centimetrov. Prvi v kloni ima žogo, ki si jo vadeči predajajo nazaj iz rok v roke z rotacijo v trupu. Ko dobi žogo v roke zadnji v koloni, steče na začelje, pri tem pa pravilno vodi žogo. Vajo izvajamo v več različnih oblikah. Žogo prenašamo po desni, po levi, z žogo rišemo osmico, ko se vračamo na začelje, vijugamo med vadečim.

Vadeče razdelimo na dve enakovredni ekipi. Na sredino telovadnice postavimo košaro z žogami. Na obeh polovicah telovadnice razporedimo obroče po tleh (približno enako), obročev mora biti toliko, kolikor je igralcev. V obroče naj stopijo igralci obeh ekip, ena ekipa na eno, druga na drugo polovico. En igralec iz vsake ekipe je pri košari z žogami in na učiteljev znak začne s podajo žoge enemu od soigralcev, ki žogo ujame in jo poda naprej. Po vsaki podaji učenec steče na mesto, kamor je žogo podal. Če je bila podaja neuspešna in učenec ni ujel žoge znotraj obroča, je potrebno začeti znova, vsi igralci se morajo vrniti na svoja začetna mesta. Žoga mora priti do vseh igralcev v ekipi, zadnji pa vrže žogo na koš in steče h košari z žogami ter žogo poda nazaj v igro. Zadetek pomeni točko za ekipo. Zmaga ekipa, ki v omejenem času doseže večje število točk. Pomembna je pravilna izvedba naloge.

Polovica igralcev sestavlja eno in polovica drugo moštvo. Obe moštvi stojita v koloni in si podajata žogo – najprej nad glavo, potem med nogami, e eni in drugi smeri. Igralec mora takoj, ko odda žogo, teči na drugo stran vrste. Katero moštvo se zvrsti prvo?

Tekmovalci dveh ali več skupin tekmujejo med seboj v parih. Vsak par drži pink-ponk žogico s čelom. Na dani znak mora prvi par vsake skupine preteči določeno razdaljo in se po isti poti vrniti. Če pade žogica na tla, se morata tekmovalca ustaviti, pobrati žogico, stopiti 3 korake nazaj, jo ponovno prijeti s čeli in nadaljevati igro.

Vadeče razdelimo na enakovredne skupine po štiri učence. Skupine so postavljene v kolonah, vsaka kolona ima pred seboj poligon. Klobučka označujeta začetno in končno točko poligona. Vsak poligon je dolg petnajst metrov, po petih metrih je v razmiku en meter postavljenih še pet stožcev, nato je po petih metrih postavljen končni klobuček. Prvih pet metrov je namenjenih kotaljenju žoge z roko, med stožci žogo vodijo z nogami, na koncu stožcev ponovno žogo kotalijo z rokami okrog končnega klobučka in enako ponovijo še v smeri nazaj. Ko pridejo do cilja, predajo žogo naslednjemu, ki nalogo ponovi. Štafetna igra se zaključi, ko nalogo opravijo vsi vadeči. Tista skupina, ki je prva opravila nalogo, zmaga.

Pripomočki: žog - kolikor je skupin; 2 količka za postavitev golov – za vsako skupino

Razdelimo se v manjše skupine. Prvi igralec v vsaki skupini začne s tem, da brcne s svojega cilja žogo do nekega, več metrov stran označenega gola, nato pa brcne žogo skozi cilj nazaj, k svoji koloni. Ko mu uspe zadeti gol, ponovi isto drugi in potem še vsi ostali za njim. Tista skupina, ki konča prva, dobi tekmo.

Pripomočki: palice (30 cm) kolikor je igralcev, žaklji (kolikor je skupin)

Palice postavimo v ravno vrsto po stezi, z razmikom 30 - 40 cm. Igralec stopi v žakelj, priskače do prve palice jo pobere, preskakuje vsa ostale in jo nato položi v škatlo na koncu steze. Potem zleze iz vreče in steče z njo nazaj ter potolče naslednjega, ki ponovi vajo. Zmaga ekipa, ki prva opravi svojo nalogo.

Pripomočki: Slamica in steklenica za vsako skupino, vedro napolnjeno z vodo za vsako skupino

Tekmovalci morajo s pomočjo slamice napolniti svojo »cisterno« (usta) z vodo in jo hitro prenesti v steklenico, ki je rezervoar ter preko slamice vodo spraviti v steklenico. Zmaga skupina, ki najhitreje napolni pol steklenice. Vedro z vodo je ob vsaki tekmovalni skupinici, ki stoji v koloni. Slamica in steklenica pa sta oddaljeni od vsake skupine nekaj metrov (v isto smer) stran. Igro ob znaku začnejo prvi v koloni. Ko zaključijo svojo nalogo in pridejo nazaj do svoje kolone, lahko igro začne drugi igralec itd. do zadnjega. Igra se konča, ko v eni izmed skupin zadnji v koloni konča svojo nalogo. Zmaga skupina, ki je natočila v steklenico največ vode.

Pripomočki: majhni baloni ali gobe (spužve)

Skupino razdelimo v več manjših skupin, ki se postavijo v vzporedne kolone. Igra se igra po principu pravil štafete. Prvi tekmovalec v ekipi si da balonček pod brado, tako da ga drži samo z njo. Naslednjemu tekmovalcu mora nato predati balon prav tako pod brado, vendar brez pomoči rok. Balonček mora tako prepotovati celo skupino od prvega do zadnjega. Zmaga ekipa, katera prva spravi balonček od prvega do zadnjega igralca.

Pripomočki: papir za vsako skupino

Na začetku potegnite štartno in ciljno črto. Nato vsak tekmovalec stisne med kolena kos papirja in tek se lahko začne. Kdor spotoma izgubi papir, ga mora pobrati in nadaljevati. Tekmujejo v skupinicah štafetno. Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo.

Pripomočki: palica (za vsako skupino), kozarčki (plastični), vrvice, voda v posodi (za vsako skupino), steklenica (za vsako skupino)

Otroke razdelimo v skupinice, te pa se postavijo v vzporedne kolone. Vsaka skupina dobi palico, na kateri so spredaj in zadaj navezani kozarčki ali nekaj podobnega. Naloga vsakega tekmovalca v koloni (začne prvi) je, da si nalije v kozarčke vodo in jih s palico prek ramen odnese na drugo stran – vnaprej določeno, kje. Tam vodo zlije v steklenico ter se vrne s praznimi lončki in palico nazaj v svojo kolono ter tako poda štafeto naslednjemu. Zmaga skupina, katere igralcem uspe prvim opraviti nalogo.

Katera skupina si bo pridirkala zmago?
Vedno morata sodelovati po dva igralca. Partnerja se postavita s hrbtom drug proti drugemu in skozi razkoračeni nogi ponudita roke svojemu soigralcu. Zdaj se morata še dogovoriti, kdo bo tekel naprej in kdo nazaj. Potem se vsi pošastni pari postavijo ob štartni črti.
Po znaku za začetek stečejo kolikor je mogoče hitro do znaka za obrat. Od tam pa se vračajo na štart, vendar mora tisti, ki je prej tekel naprej, zdaj teči ritensko in obratno. Med dirkanjem igralci ne smejo izpustiti partnerjevih rok, drugače so izključeni. Par, ki se najbolje ujame in prvi doseže štartno črto, je zmagal.
Ko igramo štafeto, je v vsaki skupinici parno število tekmovalcev, ki se dajo v pare in tekmovanje poteka enako tako, da ko par odteče svoj del in se vrne za štartno linijo, preda štafeto naslednjemu paru. Zmaga skupina, katere pari so (v štafeti) prvi pritekli vsi za štartno linijo.

Tekmovati držeč se za gleženj ni mačji kašelj.
Igralci se razdelijo v dve skupini in se postavijo v kolono tako, da se vsak drži predhodnika za gležnje. Na dani znak prehodijo tako določeno razdaljo. Zmaga skupina, ki prva pride na cilj.

"Tretja noga", ki je v bistvu igralčeva roka, ni v pomoč, ampak v oviro...
Tekmovalec se opre na roke, eno nogo dvigne v zrak in tako dirka do obračališča, nazaj pa skače po eni nogi, naredi na označenem mestu preval in steče normalno do ekipe, kjer potolče naslednjega. Zmaga ekipa, ki prva opravi svojo nalogo.

Pripomočki: 2 kartona na skupino in nekaj za rezervo

Vsi igralci morajo priti preko določene razdalje in nazaj na dveh majhnih kartonih. Lahko se znajdejo na različne načine. Kdor stopi na tla brez kartona, se mora vrniti na začetek. Zmaga skupina, ki nalogo opravi prva.

Pripomočki: 3 (enako velika) jabolka na skupino, vrvice (s katerimi bomo jabolka privezali na gol oz. ograjo)

Vsem igralcem zavežemo roke, na začetni znak pa morajo (prvi v skupini) priteči do obešenega jabolka in ga čim prej odgrizniti del. Ko naredi grižljaj, prihiti nazaj k svoji skupini in drugi v skupini gre »v boj«. Tako vsak lahko izvede en ugriz naenkrat, zmaga pa skupina, ki prva poje svoje jabolko.

Pripomočki: stoli (eden več, kot je članov skupine) – za vsako skupino

Postavimo določeno število stolov drugega poleg drugega. Vsi so za štartno črto. Na stole stopijo predstavniki skupine in sicer eden manj kot je stolov. Zadnji stol je prazen. Na znak za začetek zadnji v vrsti prime zadnji stol in ga poda tekmovalcu pred seboj - tako stol pride do prvega tekmovalca, ki ga postavi na čelo. Nato se vsi člani skupine prestopijo za en stol naprej ter zopet podajaje prestavijo stol naprej. Ko pride prvi stol do ciljne črte in se vsi tekmovalci prestavijo naprej, tako da je zadnji stol prazen in vsak na svojem stolu, je tekma končana. Če med tekmo član skupine stopi s stola, je skupina diskvalificirana.

Pripomočki: gume, tramovi, lestve, klančki, samokolnica…

Postavimo poljuben poligon, po katerem morajo skupine (po pravilih štafete) kotaliti gumo. Skupina, katere igralci prvi opravijo nalogo, zmaga.

Pripomočki: manjši krompir (ali kak drug manjši predmet) žlica, vrvica za zavezovanje rok – za vsakega igralca, posoda, kolikor je skupin

Po tleh pred kolone raztresemo krompir (kolikor je članov skupine). Vsak igralec dobi žlico, ki si jo mora dati v usta, roke so zvezane na hrbtu. Sedaj mora s pomočjo žlice dvigniti krompir nanjo in ga prenesti v zato namenjeno posodo. Igra se igra štafetno, zmaga pa skupina, ki nalogo opravi prva – vse raztresene krompirje spravi v posodo.

Pripomočki: 8 smrkcev iz kartona (lahko tudi tarče z luknjo v sredini), 40 žogic

Igralec teče do črte za metanje in vrže žogico smrkcu v usta. Vsakič lahko vržeš samo eno žogico, nato se moraš vrniti na izhodišče – takrat gre na pot drugi igralec. Zmaga skupina, ki prva vrže vseh 5 žogic smrkcu v usta – ne glede na to, kolikokrat so to poizkušali.

Pripomočki: en jogurtov lonček (0,5l) na osebo, majhna penasta žogica ali vrečica s fižolčki na skupino

Ekipa se razdeli v liniji od štartne do ciljne linije (ki smo ju določili prej), vsak ima v rokah kozarček. Prvemu v ekipi vodja vrže žogico, ta pa jo mora ujeti v posodo. Ko jo ima v lončku, jo mora tako podati naslednjemu v skupini (brez, da bi se je dotaknil z roko). Tako se igra nadaljuje do konca skupine – cilja. Zmaga skupina, katere žogica prva pripotuje čez ciljno linijo.

Pripomočki: žogice za namizni tenis (za vsako ekipo po 1 žogica); podstavki za jajčka (vsaj 2-3 na ekipo)

Skupine si sedijo (ali stojijo) vzporedno druga nasproti drugi. Prvi igralec vsakega moštva si položi žogico na enega od podstavkov in jo s pihanjem poskuša spraviti v drugega, ki ga drži v drugi roki. Razdalja med podstavkoma je lahko poljubna glede na število igralcev in velikost igrišča. Kolikor hitro prvi igralec uspešno opravi nalogo, izroči igralne pripomočke naslednjemu. Tako potujejo podstavki in žogici bolj ali manj naglo po obeh vrstah. Če kateremu igralcu pade žogica na tla, mora njegovo moštvo povzeti podajanje spet čisto od začetka. Zmaga skupina, ki ji prvi uspe izvršiti nalogo.

Pripomočki: zaboj ali vedro

Razdelimo se v enakovredne skupine. Prvi od vsake skupine mora preteči določeno razdaljo, tam pa stopiti na prazno škatlo ali vedro, vendar samo z eno nogo. Ko se je prvi ustavil, lahko teče naslednji, ki pa se mora ustaviti vsakokrat, ko je oni na škatli padel na obe nogi (ko je izgubil ravnotežje). Ko drugi tekmovalec dospe do škatle/vedra, ga zamenja na njej. Ko prvi teče nazaj k skupini, mora biti pazljiv, če je slučajno oni padel s škatle, zato teče v narobno smer. Zadnji pobere škatlo in z njo priteče v skupino. Skupina, ki prva opravi nalogo, zmaga.

Pripomočki: 3 napihnjeni baloni na skupino

V skupini se postavijo v pare, ki dobijo balon, ki ga morajo prinesti do kontrolne osebe med lici, nazaj pa med hrbti. Če balon pade na tla, se vrneš na izhodišče ali h kontrolni osebi (odvisno od tega, kdaj ti je padel). Štafeto se igramo tako, da gredo tekmovalci skupine po parih po »poligonu«, ko pa se vrnejo na začetno točko, gre na pot drugi par skupine (če v skupini ni parno število igralcev, potem en igralec gre 2x). Zmaga skupina, katere vsi igralci prinesejo (po parih) balon po poligonu.

Igre za sprostitev

Vadeče razporedimo v pare, prvi učenec sede pred drugega, drugi mu s prstom piše/riše po hrbtu. Naloga prvega je, da ugane kaj mu je drugi narisal/napisal. Kasneje vlogi zamenjata.

Vsi vadeči ležijo na trebuhu, kjer sklenejo krog (noge skupaj) in se močno primejo za roke (predstavljajo korenčke v zemlji). Potem poskuša učitelj enega po enega potegniti ven.

Otroci sedijo v krogu, eden izmed vadečih ima v rokah "gorečo žogo", ki jo mora v najkrajšem možnem času podati naslednjemu, da se ne opečejo.

Vadeče razdelimo v pare, en predstavlja kiparja, drugi glino. Kipar najprej glino dobro pregnete, nato pa izdela svoj željeni kip. Nariše mu obraz, počese lase, zmasira trebuh, strese roke in noge ... dokler kip ni dokončan. Nato ga oblikuje v čimbolj zanimiv položaj, celotno kiparsko razstavo si vsi kiparji ogledajo. Sledi menjava vlog.

Najprej si »oblečemo« robotsko obleko. Prikazujemo z gibi. Nato učenci hodijo po prostoru, tako kot da bi bili roboti (okorno gibanje).
V vlogi robotov se igramo igro, pri kateri se po navodilih učitelja učenci z določenim delom telesa in v določenem številu združijo. Na koncu si slečemo robotsko obleko in stresemo z rokami in nogami. Trikrat globoko vzdihnem in izdihnemo.

Najprej si predstavljaj, da v desni roki držiš celo limono. Močno jo stisni in položaj iz nje stisni ves sok. Čutiš, kako napeta je pest in roka. Tako, zdaj pa limono spusti, da pade na tla. Isto ponovi še z levo roko.

Predstavljaj si, da si majhna lena mucka, ki se preteguje na soncu. Iztegni roke predse, dvigni jih visoko nad glavo, zategni jih nazaj. Postavi se na vse štiri in hodi po prostoru. Ko srečaš drugo mucko jo prijazno pozdravi. Počutiš se dobro, prijetno, toplo ti je, len si.

Pretvarjaj se, da stojiš v veliki, topli blatni luži. Potisni prste na nogah globoko v blato in se poskušaj dotakniti dna luže. Pomagaj si z nogami, močno potisni. Čutiš kako ti blato polzi med prsti. Zdaj stopi ven iz luže, sprosti stopala, noge in prste. Lepo je biti sproščen, ni več napetosti, občutiš toplino, sproščenost in majhne mravljince. Ostani tako sproščen, vse mišice so lahke, telo je mehko. Zdaj počasi odpri oči in se malo pretegni.

Ležimo na hrbtu, roke počivajo ob telesu. Pokrčimo kolena in pritegnemo stopala čim bliže k telesu. Ob vdihu dvignemo boke čim višje. Hrbet postopoma dvigamo, vretence za vretence. Ob izdihu polagamo hrbet na tla v smeri ramen do bokov. Kolena ostanejo pokrčena. Vajo izvedemo trikrat.

Učenci stojijo in se primejo za roke. Vdihnejo in dvignejo roke, pomaknejo se proti sredini kroga. Pri izdihu razširijo krog, roke pa spustijo. Vajo nekajkrat ponovimo.

Pri prvem obredu odročimo roke v višino ramen (začetni položaj) in se vrtimo čim bolj na istem mestu. Otroci naj naredijo toliko obratov, da jim je še prijetno gibanje. Za konec stopimo v razkorak, da ujamemo ravnotežje, nato pa se uležemo na tla, sprostimo telo in kratek čas počivamo.

Učenci so razdeljeni v pare. Eden v paru stoji na mestu, drugi se giblje po navodilih učitelja. Na primer, okoli, za, pred, nad, pod, z, blizu...

Učence razdelimo v pare. En učenec se uleže na tla na trebuh, drugi pa poklekne ob njega. Dlani položi na hrbet drugega učenca in začne gnesti hrbet – priprava testa za pico. Nato testo pogladi in nanj naloži salamo, kečap, gobice, sir... Na koncu učenci spečejo pico, tako da se uležejo na hrbet sošolca in ga grejejo. Nato zamenjajo vlogi.

Učenci se postavijo v krog. Nato se vsi obrnejo na desno in se usedejo na tla. Noge dajo narazen, tako da se vsak otrok usede med kolena otroku, ki sedi za njim. Vaditelj pokaže na učenca – domino in ta se »podre« - se uleže nazaj na soseda za svojim hrbtom, ki zato »podre« soseda s svojim hrbtom in tako naprej, dokler vsi ne ležijo »podrti«. Nato vaditelj določi novega učenca, ki se bo dvignil v sedeč položaj. S tem bo sprožil dviganje učenca pred seboj in ta učenca pred seboj. Igra se nadaljuje, začetno domino pa lahko izbere eden izmed učencev.