Gibalna aktivnost hiperaktivnih otrok 1. DEL
- 08.10.2019
Gibanje je za otroka ena izmed najpomembnejših potreb. Gibanje otroku omogoča, da lahko otrok izraža svoje občutke in s tem doseže zadovoljstvo. Gibanje deluje sprostitveno na mišično in duševno napetost otrok.
Hiperaktiven otrok ima večjo potrebo po gibanju kot ostali otroci. Prav zato je potrebno v šoli oziroma v razredu hiperaktivnemu otroku pustiti dovolj svobode, da lahko zadovolji svoje potrebe po gibanju, raziskovanju oziroma gibalni dejavnosti. Športna dejavnost oziroma gibalna aktivnost ima pomembno mesto pri razvoju sposobnosti, blažitvi motenj in uspešnosti prilagajanja hiperaktivnega otroka na okolico. Moramo se pa zavedati, da hiperaktivni otroci potrebujejo pri športni vzgoji drugačen pristop, ki naj bo individualiziran in prilagojen otrokovim sposobnostim.
Po raziskavah sodeč naj bi bili hiperaktivni otroci prekomerno aktivni, saj njihovi možgani niso dovolj vzburjeni. Za vse otroke velja, da gibalna aktivnost vpliva na njihove telesne sposobnosti, na njiov način gibanja, na njihove duševne sposobnosti vključno s sposobnostjo za reševanje problemov, posledino pa tudi na to, kako komunicirajo z drugimi. To pripomore k temu, da postane otrok, ki je gibalno aktiven, bolj ustvarjalen in uspešnejši v šoli. Otrokove sposobnosti, kot so zbranosti, hitrost ozivanja in nadzor nad samim seboj se povečajo.
Vse zgoraj našteto moramo upoštevati pri otrokovem športnem udejstvovanju, zlasti pri športni vzgoji. Ob poznavanju splošnih prvin športne vzgoje mora učitelj poleg vzroka za nemir hiperaktivnega otroka poznati tudi, kdaj se nemirnost pojavlja ter kako otroku pomagati pri obvladovanju samega sebe.
Filipčič (2006) navaja, da mora učitelj predvsem:
- poznati in razumeti otroke s posebnimi potrebami,
- pripraviti individualiziran program,
- učitelj potrebuje informacije o svojih učencih, zato se mora posvetovati z zdravnikom, svetovalno službo na šoli, fizioterapevtom, logopedom, učitelji in starši,
- ob tem pa naj bi imeli ti otroci stalno specialno obravnavo (fizioterapevt, kineziolog, delovni terapevt, logoped),
- v razredu naj bi bilo manjše število učencev,
- telovadnica in okolica šole naj bi bila opremljena s primernimi pripomočki,
- vadba naj bo usmerjena in vodena tako, da ne vzbuja lažnega pričakovanja in iluzij.
Pri uri športne vzgoje, kjer so vključeni hiperaktivnimi otroci, je še posebej pomembno, da se učitelj brezpogojno drži naslednjih metodičnih načel, ki jih navaja Passolt (1997):
- nujno se mora izogniti dražljajsko revnim situacijam, na primer čakanju,
- izogniti se je treba okoliščinam z utesnjenimi in zahtevnimi pravili,
- načel za vzdrževanje reda se pri hiperaktiven otroku ne more vcepiti od zunaj, rasti morajo v njem in za to je potreben čas,
- moramo biti sproščeni,
- ne sme biti prevelikega število dražljajev.
Filipčič, T. (2006). Otroci s posebnimi potrebami pri pouku športne vzgoje. Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj.si/didaktika/vaje/2006-07/STV_06_07/stv_vaja8_07_navodila.doc
Passolt, M. (1997). Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija. Ljubljana: Sožitje. Possible causes of ADHD. (2009). New Zeland's ADHD on line support group. Pridobljeno iz http://www.adhd.org.nz/cause1.html
Tina Hanžič
Diplomirana kineziologinja
