Za tekmovalnost je značilno, da si del tekmovalcev v želji po dosegi ciljev nenehno prizadeva, da bi druge premagali in jih posledično izključili. Bistvo tekmovalnosti je zadovoljstvo, ki ga posameznik doživlja v tekmovalni situaciji in medsebojnem tekmovanju. Dano zadovoljstvo v zmagovalni situaciji je pri posamezniku motiv, da nekaj naredi bolje kot drugi. Tekmovalnost pomeni željo po zmagi in je ena izmed osebnostnih lastnosti, pri katerih je vedno nekaj podedovanega, nekaj naučenega in nekaj, kar je odvisno od lastne volje.

Franken in Brown sta opredelila tri sklope razlogov, zakaj ljudje tekmujejo in kako se razlikujejo v tekmovalnosti:

• eden od razlogov je možnost zmage ali poraza; če nekdo želi postati zmagovalec, se mora nujno podati v tekmo z nasprotnikom in si prizadevati, da ga premaga
• drugi razlog je razvoj spretnosti in sposobnosti; tekmovalne situacije so idealne za preizkušanje lastnih zmožnosti in sposobnosti
• tretji razlog se nanaša na motivacijo: udeleženci v tekmovalni situaciji spoznajo, zakaj radi tekmujejo in katere cilje želijo doseči

Nekateri otroci so zelo motivirani za tekmovalne situacije, drugi manj. Nekateri so celo popolnoma pasivni glede tekmovanja. Pogostost in intenziteta tekmovanj med otroki je odvisna od številnih vzrokov, ki se prepletajo med seboj. Otrokovo tekmovalno vedenje v skupini je odvisno od:

• otrokovih intelektualnih sposobnosti
• socialno-ekonomskega in izobraževalnega ozadja staršev
• osebne karakteristike otroka
• spola

Tekmovalnost otroke navaja na laž, goljufanje, namerno oviranje in povezovanje, ki drugim onemogoča zmago. Raziskave kažejo, da uvajanje tekmovalnih spodbud znižuje šolske dosežke, saj se otroci v večini trudijo za to, da ne bi bili poraženi in se zaradi tega ne morejo poglobiti v nalogo. V tekmovalnih situacijah se pojavi negativna soodvisnost med dosežki posameznih tekmovalcev. Otroci opazijo, da lahko nekaj dosežejo le, če drugim to ne uspe. Posledično iščejo izid, ki bo za njih najbolj blagodejen, hkrati pa škodljiv za tiste, s katerimi so v tekmovalni situaciji. Nekateri menijo, da otroci sploh naj ne bi tekmovali, saj se tako preveč izpostavljajo, nimajo enakih sposobnosti in so zaradi tega zadnji vedno prizadeti.

Igre pri otrocih morajo biti usmerjene na sodelovanje in ne tekmovanje. Je pa dejstvo, da sodelovanje v tekmovalni situaciji otroku omogoča doživljanje prijetnih občutkov ob zmagi.

Otroka moramo naučiti, da naj v igri tekmuje sam s seboj. Pri tem si sam postavlja pravila in se jih poskuša držati ter tako spodbuja samorazvoj, osebno rast in notranjo integriteto. Otrok tako pridobiva nove zmožnosti in spretnosti in se tako veseli svojega razvoja.

Dandanes ljudje neprestano med seboj tekmujejo, čeprav tekmovanje prinese več negativnih kot pozitivnih lastnosti. Glede na to, da je pri otroku gibanje v predšolskem obdobju izrednega pomena,  skušamo pri tem otroku nuditi veliko spodbude in igrivega okolja. Pomembno je, da pri otroku ne poveličujemo zmage in ne izpostavljamo zmagovalca ali poraženca. Igre moramo organizirati tako, da bodo otroci pri tem uživali in se učili, ne pa samo borili za zmago.

 

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja