Sama sem dve leti nazaj delala z otroci, učila sem telovadbo, enkrat na teden. Če bi z eno besedo morala opisati tisto leto bi rekla: ''Naporno''. Delo z najmlajšimi je čudovito, noben dan ni enak in vsakič si lahko del novega presenečenja. Res pa je, da ti lahko otroci veliko energije tudi poberejo. Ko mi je delo bilo ponujeno sem ga brez razmišljanja sprejela, saj sem že pred tem delala z otroki. Imela sem manjše skupine, kjer sem jih učila splošnih gibalnih sposobnosti. Verjetno sem se zato počutila dovolj suvereno za korak naprej. Čakalo me je delo s celotnim razredom. Vase nisem dvomila, saj menim, da imam sposobnost narediti mir in ustrezno ukrepati v dani situaciji.

Realnost je vedno drugačna od pričakovanj. In res je temu tako. Imeti skupino dvajsetih otrok je težko. Četudi je v skupini 15 pridnih in poslušnih posameznikov, je tistih 5 korenjakov dovolj, da ti vadbeno uro obrnejo na glavo. Imela sem skupino, kjer je izstopal samo en posameznik in bilo je dovolj. Najprej s takim posameznikom poskusiš ustvariti okolje, kjer se bo držal tvojih pravil. Pri meni se je ustavilo že na tem koraku, zato sem morala postopati bolj resno. Potrebno je bilo spremeniti glas in obraz. Učinka ni bilo. Otrok se ni odzival na dana pravila, motil je celo skupino in obnašal se je neprimerno. Neverjetno je kako te lahko 4 leta star otrok skoraj pripelje do solz. Najprej sem pomislila, da je kaj narobe z mano. Napačen pristop, napačno podajanje znanja ali kaj podobnega. Videla sem, da temu ni tako, ko sem bila priča odnosu istega posameznika z njegovim razrednim učiteljem. Enaka zgodba. Otrok se ni oziral na nobenega. Če je hotel žogo, si jo je vzel, če ni hotel izpasti iz igre med dvema ognjema je ostal v igri, če ni hotel biti lovljen in bežati je bil lovec. Če bi rekla, da sem ga po enem letu uspela obvladovati, bi lagala.

Ugotovila sem pa način, kateri je pri njemu ustvaril napredek. Igra. Če smo imeli uro, kjer smo se učili, utrjevali ali korigirali preval ni zdržal 5 minut. Če sem iz tega naredila igro, v kateri si se moral rešiti s prevalom je bila situacija popolnoma drugačna. Vadbene enote sem začela ustvarjati na podlagi igre. Vse je bilo potrebno zaviti v čudežen paket, poln presenečenj in teh presenečenj do konca ure ni smelo zmanjkati. Na uro s takim razredom sem se pripravljala en teden, igre se niso ponavljale, vključevala sem vedno nove pripomočke, ustvarjala sem nova pravila izven okvirjev. Takrat so učenci blesteli. Zavzeto so reševali naloge, se držali novih pravil, ki čudežno niso bila dolgočasna, saj so jih slišali prvič. Takrat sem ugotovila kako zelo pomembna je igra. Dejstvo je, da moramo pri otroku potrebno delati in krepiti vse osnovne motorične sposobnosti. Vendar vse to, moramo narediti skozi igro in proces postane lažji. Otrok se sčasoma nauči poslušanja in sodelovanja.  

Zdaj sem osebna trenerka in se ukvarjam z odraslimi. Dan ali dva nazaj sem se pogovarjala s svojo stranko, ki je učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli. Vprašala sem kako je v šoli. Naredila je globok vdih in izdih in temu je sledil odgovor: ''naporno!''. Potrepljala sem jo po rami in rekla: ''Ti popolnoma verjamem.''

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja