Starši svojemu otroku hočejo nuditi le najboljše. Če bi starše 30 let nazaj vprašali, če se obremenjujejo s tem kam otroka poslati za športno udejstvovanje bi nas verjetno prosili naj še enkrat ponovimo vprašanje. Včasih je bilo drugače. Otroci so svoje otroštvo preživeli zunaj, na igrišču ali na igralih. Izumljali so svoje igre, se igrali na svoj način, brez potrebnih pripomočkov, ki so na voljo danes. Vsake toliko časa so določeni posamezniki pokazali interes in talent za določeno dejavnost. Mogoče so bili neverjetno spretni pri delu z žogo, odlični pri spustu s smučmi iz bližnjega hriba ali hitri pri teku na 600 metrov pri športni vzgoji. Nekje se je vse začelo. Ko je otrok pokazal, da se zanima za določeno panogo so starši razmislili, kako bi postopali naprej. Danes je situacija malce drugačna. Prva razlika je, da otroci svojega prostega časa ne preživljajo na enak način. Niso več v naravi, ne igrajo se več toliko kot včasih in več časa preživijo za elektronskimi napravami. Marsikateremu staršu današnjega časa je blizu situacija v kateri mora starš motivirati otroka za gibanje.

Danes dajemo velik poudarek gibanju, kar je pravilno. Do določene mere. Vsi vemo, da je gibanje nujno in koristno za naše telo. Gibanje otroku pomaga pri razvijanju motoričnih sposobnosti in vseh potrebnih spretnosti, ki jih otrok potrebuje. Včasih so otroci najprej pomislili na gibanje in igro, danes pa na to najprej pomislijo starši. Kam otroka vpisati, da bo kar se da dobro razvil svoje spretnosti?

Narobe je otroka prezgodaj vključevati samo v en šport. Za njegov razvoj je bistveno, da mu omogočimo raznovrstne športne dejavnosti. »Ne glede na to, ali ga vključimo v plavalni, košarkarski ali atletski klub, mora biti vadba za otroke pravzaprav precej enaka, sestavljena iz desetih ali petnajstih različnih dejavnosti, ki otroku zagotavljajo dovolj široko gibalno podkovanost,« svetuje dr. Branko Škof, profesor športne vzgoje s Fakultete za šport. Prav tako odpriporoča, da starši svoje otroke vključujejo v programe, ki so usmerjeni v tekmovalnost, saj to pripelje so specifične vadbe, ki ne podpira optimalnega fizičnega, psihosocialnega in čustvenega razvoja otroka.  Po navadi tisti otroci, ki prehitro začnejo specialno trenirati, pozneje ne uspejo dosegati vrhunskih rezultatov, četudi imajo visok potencial.

Najbolj pomembno je, da se otrok giba. Za to ne rabi nobenih posebnih ustanov, dovolj je le, da si starši zanj vzamejo nekaj časa in poskrbijo za njegove aktivnosti. Otrok naj bi se na dan gibal vsaj 1 uro. To je ideal, kateremu se skušamo približati, žal pa nam to v Sloveniji še ne uspeva popolnoma. Slovenski otroci se ne gibljejo toliko, kot bi bilo to zanje primerno. Kako bo otrok gledal na šport je odvisno tudi od staršev. V primeru, če so starši aktivni bo tudi otrok prevzel te navade. Potrebno je poskrbeti, da bomo otrokom dober vzor. Pomembno pa je, da si zapomnimo, da je bistvo športa, da postane sredstvo za bolj zdravo in kakovostnejše življenje, pravi dr. Škof.

Tina Hanžič

Diplomirana kineziologinja