Saša Golob je mlada gimnastičarka, ki že dosega vrhunske rezultate tudi na mednarodnem nivoju. Že nekaj let lahko spremljamo njene atraktivne nastope, v zadnjem času le na parterju. Kljub napornemu ritmu, težkim treningom in potovanjem na tekme, je Saša tudi odlična študentka medicinske fakultete. Večinoma svojega časa tako preživi na predavanjih in pa na treningih v svojem klubu Gib – Gim klub Šiška.

 

Za gimnastiko sem izvedela preko prijateljice v vrtcu. Med urami športne vzgoje sem imela veliko željo voditi ogrevanje, a je vzgojiteljica vedno dala prednost prijateljici iz vrtca, češ da ona hodi na gimnastiko, kjer se to učijo in da zagotovo zna. Ni mi preostalo drugega, kot da se je mami pozanimala kje trenira in tudi mene vpisala  tja na treninge.

 

Kje in kdaj si jo najprej trenirala? 

Moja kariera se je začela pri 7 letih z vpisom v osnovno šolo in že  samega začetka treniram v klubu Gib Šiška v Ljubljani.

 

Pri ženski športni gimnastiki je mnogoboj sestavljen iz 4 orodij oziroma disciplin – preskok, bradlja, gred in parter. Vse do uvrstitve sem trenirala vsa 4 orodja, kar je zahtevalo treninge vsak dan po 4 ure popoldan, razen nedelje, trikrat tedensko pa sem imela po 2 treninga na dan. Pri gimnastiki je potrebna tako moč, kot gibljivost, eksplozivnost in eleganca, tako da so bili treningi izredno naporni. Zadnje leto, zaradi vse več obveznosti na fakulteti, treniram le še parter, tako da so treningi sedaj manj obširni in mi vzamejo manj časa. 

 

Ponavadi vstanem 6:30, tako da sem 7:30 že v dvorani. Trening zaključim 10:30 nato pa se hitro odpravim na obvezna predavanja in vaje na medicinsko fakulteto. Po obveznostih na faksu opravim v popoldanskih urah se krajši trening, fizioterapijo ali pa masažo. Domov pridem okoli osme ure zvečer, si skuham večerjo nato pa se do polnoči še učim. Spat se odpravim pozno. V času priprave na izpit pa treniram enkrat na dan, saj moram več ur posvetiti učenju.

 

Res je, zaradi gimnastike sem videla že kar veliko sveta. Rada potujem, spoznavam nove kulture in ljudi, a ponavadi za to nimamo kaj dosti časa. Bolj kot ne, smo omejeni na telovadnico in hotel in za ogled mesta in večjih znamenitosti ne ostane dosti časa. 

 

Težko se odločim za eno. Seveda je nastop na olimpijskih igrah nekaj posebnega in edinstvenega, a prav tako ima posebno mesto tudi kvalifikacijska tekma za olimpijske igre, kjer sem uspela zdržati ogromen psihološki pritisk. Z veseljem pa se spominjam tudi sredozemskih iger v Pescari 2009 tako zaradi rezultatov kot odličnega vzdušja v ekipi.

 

Vedno imam iste špange in elastike. Imam pa tudi svoj srečni dres, ki ga oblečem za najpomembnejša tekmovanja.

 

Kdo je tvoj največji vzornik? 

Nimam posebnega vzornika. Moj vzor so ljudje, ki ne odnehajo, ko je težko in so za dosego svojih sanj pripravljeni trdo delati.

 

Treniram ritmično prvino na parterju, a se lahko imenuje po tebi šele, ko jo uspešno opraviš na Evropskem ali Svetovnem prvenstvu. Upam, da mi bo uspelo.

 

Nikoli se ne pusti prepričati, da česa ne zmoreš. Kajti, če si nekaj res močno želiš, boš vedno našel način da to tudi dosežeš. Zagotovo ne bo lahko, a ravno zaradi težkih trenutkov, ki jih uspemo premagati, je nato uspeh še toliko slajši.