INkljuzijski pohod Golte je za nami

10. oktobra je delovna skupina »planinstvo za invalide/OPP«, pod okriljem PZS organizirala INkljuzijski pohod po poti po Golteh, DA bi tudi invalidi aktivno doživeli dan v naravi in medgeneracijski družbi planincev.
Zbralo se nas je 124 in prišli smo iz vseh vetrov (Vipava, Ig, Lenart, Ljubljana, Maribor, Hrastovec, Ihan, Domžale …), kakor tudi pisane starosti dobrih treh let (24) in pa do 70 leta. Vsi smo se od doma odpeljali v dežju in smo verjeli, da bo lepo vreme, ki nas je na Golteh tudi pričakalo. Velika večina se je prvič peljala s gondolo in pri nobenemu planincu ni bilo zaznati strahu, zato je vožnja minila v sproščenem vzdušju, veselju in pričakovanju spoznavanja novih krajev, dogodivščin.
Nekateri smo malo zamudili, ker je bil promet zelo gost, kar pa se ob srečanju ni poznalo, saj smo se veselo pozdravili, dogovorili o poteku poti in hitro in strumno zakorakali proti Trem plotom, kjer je akumulacijsko jezero in naprej proti Smrekovcu in čez drn in strn pod Boskovcem do Mozirske koče.
Sledili smo markacija in smernim tablam. Čudili smo se razritim pašnikom in ugibali kdo je bil na delu. V gozd smo kukali, če bi opazili kako gobo, mogoče tudi jurčka. Prisluhnili smo ptičjemu ščebetu.
Med hojo je bilo veliko pogovora, vzpodbude, petja, smeha, otroškega živžava, vriskanja in nekaj najdragocenejšega medsebojne pomoči in razumevanja med pohodniki.
Otroci in mladostniki niso pogrešali digitalnih pripomočkov in tudi sladkarij ne. V polnosti so se naužili neokrnjene narave.
Obrazi vseh so žareli ob premagovanju strmin, ozkih poti, spolzkih kamnov, korenin in prečudovitega razgleda na okoliške vrhove.
Veselje nas je napolnilo ob pogledu v dolino. Razgled, ki pomiri oko in ga je vredno ujeti v objektiv. Beli penasti oblaki, ki skrivajo in odkrivajo mesta, reke in s soncem obsijane lise.
Na Mozirski koči smo se okrepčali, podprli, se poslikali, požigosali Dnevnike in planinec, Ciciban planinec ter Mali sonček in se počasi polni vtisov, novih prijateljstev vračali proti gondoli in naprej v dolino. Vsak je lahko na svoj način s svojim tempom prehodil krožno pot po Golteh. Domov smo odnesli polne nahrbtnike doživetij, občutkov veselja, zadovoljstva in ponosa ob opravljenem pohodu. Ob slovesu pa smo si obljubili, da se kmalu vidimo v hribih, da se naužijemo svobode, lepot, prijateljstev …
Hvala vsem pohodnikom, da smo skupaj zarisali prehojeno pot. Vsem, ki smo delili korak - pohodniki, spremljevalci in vodniki, imeli smo tudi gosta iz tujine, je vzdušje pohoda dalo željo, da bi še stopili v planinske čevlje in gotovo bomo.


Jurček, Marjeta