Helena Žigon

Helena Žigon

  • Ambasadorka projekta Slovenija v gibanju
  • Projekt Slovenija v gibanju podpirajo številni znani obrazi in športni navdušenci. Nedvomno je lahko vzor številnim tudi Helena Žigon, ki kljub svojim častitljivim letom živi za svoje sanje: preteči 20 Ljubljanskih maratonov.
Helena Žigon je poznan po svoji energičnosti, predvsem pa po vztrajnosti in ljubezni do gibanja. 
O njej je bil tudi napisan roman Bela dama. Urednik in založnik Samo Rugelj je takole zapisal:
""Roman Bela dama je enostavno najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadarkoli stekli! Briljantna zgodba o teku, ki ga je napisalo izjemno življenje.""
 
Intervju, ki vam bo dal zagona za gibanje si lahko preberete v spodnjih vrsticah.
 
Predstavite se kdo ste in kaj delate v življenju (poslovno-zasebno)
Sem Helena Žigon, upokojenka, včasih pa sem delala v gradbenem podjetju Gradis.
 
Kakšen je vaš tipičen dan, opišite svoj ritual.
Naj opišem raje kar moj teden . Začnem ga kar s tekom, saj se ob ponedeljkih zjutraj že leta dobivava s prijateljico, s katero tečeva, po teku pa si privoščiva skupno kavico. 
Ob sredah z mojimi  planinci hodim po okoliških hribih. Skoraj vse preostale dneve grem pa na pokopališče, od koder tečem domov. 
Pa ne naravnost, bi bilo preblizu. Ko se v mislih pogovorim s svojimi pokojnimi, stečem proti Ljubljanici, nekaj časa vzdolž nje, še čez most, kjer potelovadim in šele potem zavijem proti domu. 
Tu pa tam grem v mesto po opravkih in to na svojem 60 let starem kolesu. Popoldne kaj postorim na vrtu, ali pa me obiščejo hčerka, vnuki ali pravnuki. 
Ob večerih sem najraje doma, prelistam dnevnik in pogledam, kaj se je zgodilo po svetu še po televiziji.
 
Kdaj ste se prvič srečali s športom? Kako resno ste bili vpeti v njegov tok?
Tekla sem od kadar pomnim. Ko sem bila majhna sem namreč stanovala pri starem očetu, ki je imel gostilno, in ker je v kuhinji pogosto kaj zmanjkalo, sem morala teči v trgovino in čim prej prinesti manjkajoče. Tako da sem bila teka vajena. Prvega tekmovanja pa sem se udeležila leta 1945, pri svojih 17 letih, ko so v Tivoliju organizirali kros. 
Udeležila sem se ga, ne glede na to, da nisem bila pripravljena, a sem kljub temu zmagala. Takrat sem si zaželel več tekmovanj, v življenju pa sem se potem lotila še marsičesa. 
Naučila sem se plavati, smučati, teči na smučeh, plesati, balinati, hribolaziti… in v vsem sem uživala. Šport je bil del mojega vsakdanjika, del mene, brez njega bi bila drugačna.
 
V katerem športu trenutno najbolj uživate?
Še vedno zelo rada tečem, kolesarim in hodim v hribe. To so sedaj sicer samo manjši hribčki, a kljub temu se trudim, da ne spustim nobenega pohoda. 
Tudi zaplavam še rada, upam da bom letos ponovno uspešno opravila preizkus dveh kilometrov plavanja. 
In morda se ponovno udeležim Ljubljanskega maratona, saj sem si nekoč zadala, da bi jih rada pretekla 20.
 
Kaj vam pomeni gibanje/šport?
Gibanje mi pomeni zabavo, a v resnici je dosti več kot to. Podarja mi trenutke, ko se povežem s svojimi dragimi, 
stik z naravo, svež zrak, druženje s prijatelji, dobre občutke, prijetno utrujenost, zadovoljstvo po opravljenem delu in še bi lahko naštevala.
 
Kakšno sporočilo bi prenesli vsem Slovencem, ki jim gibanje ni blizu? Kako bi jih navdušili za športno rekreacijo?
Naj nam ne bo težko narediti nekaj dobrega zase. Treba je poskusiti in nekaj časa vztrajati, potem pa bo veselje prišlo samo od sebe.
 
Ste eden od ambasadorjev projekta Slovenija v gibanju. Zakaj ste se odločili, da podprete ta projekt?
Ker vem, kako pomembno je gibanje in ker bi rada spodbudila tiste, ki z njim še odlašajo, da se čim prej začnejo gibati.
Saj je dovolj že urica na dan, a ta lahko v našem življenju naredi veliko spremembo.